01/ 721 95 30, Jarše 01/ 724 30 80 os-rodica@guest.arnes.si
V sredo, 10. maja 2017, se je v Kulturnem domu Franca Bernika odvijal 7. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom. Na literarnem natečaju je za svoje razmišljanje o invalidnosti nagrado dobila naša učenka Pija Burger iz 6. b (mentorica Alenka Brovč), za strip na temo Bolečina odraščanja pa je bil nagrajen naš učenec Jure Močnik iz 4. b (mentor Ivan Mitrevski). Prireditev je povezoval stand up komik in prevajalec Boštjan Gorenc-Pižama, udeležili pa so se je tudi mnogi priznani slovenski ustvarjalci mladinske književnosti. Čestitamo našima nagrajencema!
Na sliki: mentorica Alenka Brovč in voditelj Boštjan Gorenc-Pižama z našima učencema Pijo Burger in Juretom Močnikom.  
Vsakemu od nas se lahko zgodi nesreča, ki popolnoma spremeni naše življenje. Preberite si, kakšen je bil glavni junak zgodbe pred nesrečo in kakšen po njej. Bodimo dobri in sočutni! Vse bo še dobro …

Vse bo še dobro

»Hah, poglej tistega invalida! Saj je kot ananas na vozičku!« Posmehovanje mi je šlo kar dobro od rok, čeprav se mi je smilil. A tako je, če si najbolj kul učenec na šoli. S prijateljem Borutom sva skoraj vsem nagnala strah v kosti, ko sva jih pogledala. »Le zakaj je naša šola prilagojena za invalide?!« Ravno sem poskušal napihniti čigumi, a se mi je zataknil v grlu. Čez cesto sem stekel proti Borutu za pomoč, tedaj pa »BUM!« Kot asteroid nekaj prileti vame. Od naslednjega trenutka se nisem zavedal ničesar več. Tema. Videl sem žogo, poskusil sem jo ujeti, a roke sem imel kot sto kilogramske uteži. Videl sem medicinko sestro, ki se je sklanjala nadme.

»Kaj se je zgodilo?« Ozrl sem se po sobi. Bil sem v bolnišnici, moja usta pa so bila popolnoma osušena. Bila je noč. Sestro sem prosil za vodo, a je le žalostno zmajala z glavo. »Na tvojem mestu ne bi pila.« Še vedno nisem vedel, zakaj sem tu. Sicer sem bil malo omotičen ter v nogi me je zbadalo, kot bi bilo v njej nekaj tisoč ostrih britvic. Pogledal sem nogo. Spet sem jo pokril in jo spet pogledal. Sanjam, ne ni res! Zakričal sem, tako da sem zbudil celo bolnišnico. »To ni mogoče!« Začel sem jokati, prvič v življenju sem se tako počutil. Spoznal sem, da sem invalid.

V meni se je nekaj premaknilo. Obnemel sem. V glavi so se mi prevrteli vsi dogodki prejšnjih dni. Od tega, kako sem zasmehoval invalide, do Boruta ter mojih sošolcev. Bil sem prestrašen, jezen in žalosten obenem. Mešanica čustev me je čisto preplavila. Bal sem se, kako bojo odreagirali moji sošolci in Borut. Me bojo zasmehovali? Pomislil sem na to, da bi se ubil, da je moje življenje postalo brez smisla. Nato sem začel zares razmišljati, ali si res želim, da bi me ljudje poznali kot brezsrčnega in nesramnega. Res nisem vedel, kaj naj storim. Odločil sem se, da smrt sigurno odpade in da se moram vzeti v roke. Čeprav sem bil žalosten ob dejstvu, da nikoli več ne bom hodil, sem se nekako pobral. Ob meni so se nekako pojavili panični starši. Nisem vedel, kaj naj rečem, srečanje z njimi me je skrbelo. Pa sploh ni bilo tako hudo. Vse sem jim zaupal in počutil sem se bolje.

Vsi sorodniki so mi stali ob strani in govorili, da bo vse še dobro. Pa nisem bil prepričan v to. Ogromno skrbi mi je še pretilo za vratom, a mi je bilo lažje pri srcu. Kmalu so me vpisali na šolo premikanja z vozičkom. Po pravici povedano, so bili tam čisto vsi otroci zelo prijazni. Starejši pa so mi šli na živce, saj so bili preveč sočutni in pomilovalni, to mi ni bilo všeč. Hitro sem se naučil upravljanja z vozičkom ter skoraj že pozabil na težave s šolo.  A ko je prišel čas, da grem vanjo, sem se ustrašil. Bil sem jezen, da me starši niso prepisali na drugo šolo. Vse se je zdelo drugače. Majhne stopničke, ki jih prej sploh nisem opazil, so se mi kar naprej zatikale pod vozičkom.

Na poti v razred sem srečal sošolca. Začel se je smejati na ves glas, rekel mi je, da sem pomaranča s kolesi ter me porinil v steno. Bil sem jezen, a sem pomislil, da sem to počel tudi sam. Ob tej misli sem bil razočaran in žalosten. Prišel sem v razred, nihče od sošolcev se ni zmenil zame, kaj šele da bi mi pomagal. K meni je prišel fant, ki smo mu prej vsi pravili ananas na vozičku. Bil je prijazen, očitno mi od prej ni zameril.

Minilo je nekaj tednov. V meni se je začel napihovati balon veselja in sreče. Medtem se Borut ni niti zmenil zame, očitno se me je držal le zaradi popularnosti. Fant z imenom Anže, pravili smo mu ananas, mi je pomagal pri vsem, kar je najbolje znal. Moje ocene so se izboljšale in imel sem veliko pravih prijateljev. Z njimi smo se odločili pripraviti predstavitev o življenju gibalno omejenih otrok. »Hej, Anže! Si prinesel plakat?« sem ga vprašal. Saj smo se ob peti uri dobili pri meni doma, da bi sestavili osnutek predavanja. Spet me je začelo boleti pri srcu. Od nesreče je minilo pet mesecev, a še vedno sem bil pod stresom. Prijatelji so mi spet rekli tisti že do takrat znani stavek, »vse bo še dobro.« V predstavitev smo vpletli vse, kar smo vedeli in znali. Mama pa nam je med tem prinesla čokoladne piškote in pomarančni sok. Res nam je teknilo po dolgem in garaškem delu. Naslednje jutro sem vstal s cmokom v grlu, saj je bil to dan, ko smo imeli predstavitev. Ko sem prispel v šolo, se mi je zdelo, da vsi gledajo vame. A ko sem bil spet med prijatelji, je trema izginila. Ves razred se je zbral v telovadnici. Občutek sem imel, da se drugačnosti nekako bojijo. Ko jim je Anže predstavil košarko in badminton, so bili vsi osupli in presenečeni. Sošolci so se drug za drugim povzpeli na vozičke in se hitro uigrali. Nihče ni več opazil, da smo na vozičkih. Pri košarki ni nobeden prišel niti blizu zadetka. Medtem jih je Anže zabijal kot zmešan. Sam sem se na začetku počutil isto kot moji sošolci: nemočen in brez moči v rokah. Smešno je bilo gledati, kako so se vrteli v krogih, ko pa so odšli na poligon, se je vsak drugi zataknil na zaprekah. Na koncu predstavitve pa smo jim povedali, da skoraj vse delamo isto kot oni. Od takrat dalje se na naši šoli iz invalidov ni norčeval nihče več.

Borut mi je priznal, da je bil zelo nesramen, a sem mu z veseljem oprostil, saj sem se spomnil, kako je meni oprostil Anže. Z Borutom sva bila spet prijatelja.

Pija Burger, 6. b OŠ Rodica

Mentorica: Alenka Brovč

Dostopnost