Nemško poročilo o jarški šoli je izpolnila predvojna učiteljica Angela Janša. Iz njega razberemo, da je jarško šolo v šolskem letu 1940/1941 obiskovalo 92 otrok, 46 dečkov in 46 deklic v starosti od 9 do 14 let. Šola je imela dve učilnici, kabinet in dve stanovanji. Stanovanje, ki je pripadalo predvojnemu šolskemu upravitelju Viljemu Rožiču, je bilo prazno (Shule Jarshe das Schulgebaude …, 1940/1941). 

Dogajanje v jarški šoli med drugo svetovno vojno je dobro popisal predvojni in povojni šolski upravitelj Viljem Rožič v šolski kroniki 15. julija 1945. Ohranila sta se tudi dva nemška dokumenta, ki dopolnjujeta podatke v kroniki.

1941

Potem, ko sta Nemčija in Italija 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadli Jugoslavijo, so vojno kmalu občutili tudi v naših krajih. 11. aprila 1941 so nemška letala bombardirala in povsem uničila radijsko postajo v Domžalah. 20. aprila 1941 so Nemci prepovedali slovenski pouk.

Ko so Nemci spoznali, da naše ljudstvo noče sodelovati z njim, so začeli izseljevati slovensko inteligenco. V maju 1941 je pridrvel avtomobil pred občinsko pisarno na Homcu, napovedal aretacijo šolskega upravitelja Viljema Rožiča in ga odpeljal v Mekinje, od tam pa v Šentvid nad Ljubljano in potem, skupaj z ženo, v internacijo v Srbijo (Aleksandrovac). Njegov sin Vilko Rožič je pred tem, med prvimi prostovoljci, odšel v partizane, skupaj s Francem Kobilco in Francem Kokaljem, ki so bili že 28. oktobra 1941 žrtve izdajalcev.

V juliju 1941 je prišlo nemško učiteljstvo tudi na šolo v Jaršah. Od »Schulrata Prasch-a« iz Kamnika je prišel odlok, da mora slovensko učiteljstvo slovesno sprejeti nemško učiteljstvo. Krajevni odbor je moral po naročilu iz Kamnika okrasiti šolske sobe. V nedeljo popoldne se je pripeljalo nemško učiteljstvo s Koroškega preko Jesenic z avtobusom. Z njimi se je vozil bivši slovenski šolski upravitelj Julij Mayer iz Doba. Pred vsako šol se je avtobus ustavil, Mayer pa je predstavljal nemško učiteljstvo slovenskemu, ki je moralo na ukaz stati s šolsko mladino pred šolskim poslopjem. V Jarše so prišli šolski upravitelj Robert Janšic iz Celovca, učiteljica Elizabeta Cejka ter Pavla Prugger. Učitelj Janšic je bil po materi Slovenec, saj je bila njegova mati Slovenka iz Maribora. To učiteljstvo je takoj pričelo pripravljalni nemški tečaj s čisto nemškim poukom. Ako je učitelj Janšic hotel kako besedo spregovoriti slovensko, ga je učiteljica Cejka iz Krive Vrbe (Krupendorf) pri Celovcu takoj opozorila, da je vsaka slovenska beseda prepovedana. Tečaj je trajal tri do štiri tedne. Bili so tudi večerni tečaji za odrasle (enkrat do dvakrat na teden).

Po končanem prvem tečaju sta prišla učitelja Gustav Pumpernik iz Celovca in učiteljica Luise Hubsch s Poljske, ki je bila poprej služkinja. Tudi drugi nemški učitelji niso bili učitelji po poklicu, ampak so bili prej frizerji, natakarice, pastirice itd. Drugi tečaj je trajal tri tedne. Šele konec septembra leta 1941 je prišlo v Jarše stalno učiteljstvo.

V Jaršah je bilo v času druge svetovne vojne menjaje deset nemških učiteljev. Vsi učitelji so bili bolj ali manj surovi, razen dveh (Roberta Janšic in Huberte Lippe). Za pouk so uporabljali nemške čitanke. S politiko se niso ukvarjali. Dvakrat so organizirali kinopredstavo za otroke, enkrat pa za odrasle.

Stalni šolski upravitelj, ki je na jarško šolo prišel konec septembra 1941, je bil neki Oskar Schmid iz Celovca, učiteljica pa Huberta Lippe iz Beljaka. Učitelj Schmid je bil eden izmed najbolj zagrizenih Nemcev, ki je s šolarji ravnal zelo grdo, jih metal po tleh in brcal s čevlji. Bil pa je epileptičen, zato so ga morali otroci večkrat med poukom vzdigovati. Otroci so smeli govoriti le nemško, če so znali ali pa ne, sicer so bili kaznovani.

Komisar Telle Fritz iz Homca je ukazal, da mora šolska sluginja na vozičku pripeljati vse knjige »šolarske« in učiteljske knjižnice v občinsko pisarno na Homec. Predložiti so morali tudi vpisne kataloge, tako da ni bilo mogoče rešiti nobene slovenske knjige. Učitelj Schmid je zbral vse preostale šolske in druge knjige, tiskane v slovenskem jeziku, s podstrešja na šoli ter jih znesel na šolski vrt ter zakuril grmado. Otroci so morali stati poleg ognja ter to gledati. Nekaj šolskih otrok je hotelo iz kupa izmakniti par slovenskih knjig, da bi jih rešili, a jih je učitelj zaradi tega strogo kaznoval.

1942

Prijazna učiteljica Huberta Lippe, ki je v Jaršah poučevala eno leto, je bila  premeščena na meščansko šolo v Domžalah. Namesto nje je na jarško šolo prišla učiteljica Jožefa Schwarz. Čeprav je znala slovensko, ni nikdar hotela spregovoriti v slovenskem jeziku. Povojni šolski upravitelj Viljem Rožič je zapisal: »Tako je životarila šola v Jaršah med drugo svetovno vojno, ki razen par nemških koračnic ni mogla zabeležiti nikakršnega učnega uspeha.«

1943

V letu 1943 so se nemški vojaki nastanili v jarški šoli. Obdali so se z žično oviro. Ponoči so iz strahu pred nevidnim sovražnikom streljali z brzostrelkami iz svojega zaklonišča. Tako so neke noči okrog enajstih ponoči v hudi temi zagrmeli streli strojnic in vmes se je slišalo prasketanje pušk. Nenadoma je v noči zasijal plamen. Zjutraj se je izkazalo, da so s streljanjem zanetili slamnato streho bližnje Rakovčeve domačije, v kateri je živela 90-letna Jožefa Zobavnik. Ubili bi jo, če se ne bi rešila v sosednjo hišo, kjer pa je kmalu umrla. Ostankov stare Rakovčeve domačije danes ni več, stala pa je na mestu današnjega šolskega igrišča.

1944

Leta 1944 je bilo v šoli še vedno nastanjeno nemško vojaštvo. V zgornjem razredu se je vršil pouk, v pritličju pa so bili vojaki. Okna njihovih prostorov so bila zazidana. 22. marca 1944 se je nemško vojaštvo selilo. Isto noč je bila jarška šola požgana.

»Okupator je hotel nastaniti svojo SS policijo tudi v naši šoli. Ti bi vedno oprezali na naše kurirje. Tega naši hrabri fantje niso mogli prenesti, ker bi jim s tem močno ovirali njihovo kurirsko zvezo med moravškim in komendskim okrajem. Zato so jo v noči na 22. marec 1944 zažgali. Poleg tega je bila tudi nevarnost, da se vanjo vselijo domobranci, kar bi bilo še tem huje.«

V požigu šole je pogorelo celotno ostrešje in leseni stropi, samo stene so ostale. Uničen je bil ves šolski inventar, arhiv, učni pripomočki in knjižnica. Rešenih je bilo le 17 starih klopi in dve šolski tabli.

1944/1945

Po požigu šole do konca druge svetovne vojne v Jaršah ni bilo več pouka. Požgana šolska stavba je do konca vojne in še nekaj časa za tem propadala.

Viri in literatura:

  • Viljem Rožič, B. Med okupacijo (od 1941 do 1945), Šolska kronika osnovne šole v Jaršah, 15. julija 1945.
  • Stane Stražar, Ob bregovih Bistrice, Od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico, Radomlje, 1988.
  • Vilma Vrtačnik Merčun, Jarška šola od ustanovitve do konca druge svetovne vojne, Šola ob bregu Mlinščice, zbornik ob 100-letnici javnega šolstva v Jaršah, 1906-2006, Rodica, OŠ, 2006.

logotip zeleni POM

 

(Skupno 18 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost