01/ 721 95 30, Jarše 01/ 724 30 80 os-rodica@guest.arnes.si
  • OBDOBJE PRVE SVETOVNE VOJNE V KRONIKI ŽUPNIJE MENGEŠ
  • Raziskovalna naloga s področja zgodovine
  • Avtorici: Nika Kobetič, Brina Majhenič, 9. razred
    Mentorica: Vilma Vrtačnik Merčun

Povzetek: Dobili sva priložnost, da sva analizirali kroniko Župnije Mengeš iz časa prve svetovne vojne. Iz nje sva želeli ugotoviti, kakšno je bilo takrat življenje na našem območju. Prebrali sva vse zapise od leta 1914 do konca leta 1918 in izpisali tiste, ki so se nanašali na posledice vojne. Sortirali sva jih po vsebini in napisali sklepne ugotovitve. Izvedeli sva veliko različnih dejstev, med katerimi naj izpostaviva le najpomembnejše. Ker je bila v bližini kamniška železniška proga, so v Mengeš že 23. oktobra 1914 prišli vojaki, ki so se naselili v mengeških javnih ustanovah. Decembra 1914 je bilo v Mengšu 900 vojakov, največ naenkrat pa 1500. Vojaki so se vključevali v cerkvene obrede, godbo, vozili so tudi pošto. Od 6. septembra 1915 dalje so javne ustanove služile za vojaško bolnišnico, v kateri je bilo do 300 bolnikov. Ker so bili vojaki, kasneje ranjenci in bolniki, nastanjeni tudi v mengeški šoli, je bil pouk močno moten, izvajali pa so ga v najetih prostorih obrtnih delavnic. V vojski so bili vsi moški od 18. do 52. leta starosti, zato so doma, na kmetijah, ženskam pomagali starejši otroci, včasih pa tudi vojaki. Delo otrok na poljih je bil opravičljiv razlog za izostanek od pouka. Nekajkrat je pouk odpadel tudi zato, ker so morali učitelji popisovati polje, pridelke, živino, seno, kovine itd. Popisi so služili zato, da je država določila, kolikšen del pridelkov smejo obdržati za lastno porabo in kolikšen del jih morajo oddati ali prodati državi. Zaradi pomanjkanja živil so županstva razdeljevala živilske nakaznice, na katere je bilo možno dobiti le omejeno količino hrane. Cene živil so skokovito narasle in so bile na črnem trgu višje kot od države določene maksimalne cene. Razširilo se je tihotapstvo, prekupčevanje živil ter tatvine. Pred lakoto so prebivalstvo reševali domači pridelki na kmetijah, precej težje pa je bilo v mestih, npr. v Ljubljani. Denar je izgubil pomen glavnega plačilnega sredstva, saj je bilo potrebno storitve in določene izdelke plačevati v živilih. Vojna je prinašala tudi nove priložnosti za zaslužek. Slamnikarske delavke so šivale vojaške obleke in izdelovale slamnate čevlje, zaslužile so tudi perice, ki so prale perilo za vojaško bolnico. Vsi, ki so dobivali državno podporo, so morali plesti slamnate kite, ki so jih potrebovali za izdelavo slamnatih obuval za vojake. Šolarji so v letih 1915 in 1916 v vojne namene zbirali kovine, kasneje tudi platno idr. V šoli so za vojake pletli nogavice, zbirali denar za invalide in nabirali robidove liste za čaj. Leta 1917 so v mengeški župniji oddali zvonove, ki so skupaj tehtali 9024 kg. Sezonsko delo slamnikarskih delavk na Dunaj in v Vratislavo (Breslau) se med vojno ni ustavilo, bilo pa je oteženo. Pri družinah so bili konec leta 1914 nastanjeni begunci iz Galicije, kasneje pa primorski begunci. V mengeški župniji je bilo vpoklicanih preko 450 fantov in mož, od katerih jih je 48 v vojni izgubilo življenje. Zaradi vsega trpljenja, zmede in negotovosti, kar vse prinašajo vojne, upava, da jih bodo politiki v prihodnosti znali preprečiti.

Dostopnost