V mesecu maju je potekala zadnja izmenjava v Turčijo v okviru projekta Comenius. Izmenjali smo si znanje o varnosti na internetu ter spoznali turško kulturo, znamenitosti in predvsem njihovo gostoljubnost. Več vtisov si lahko preberete v prispevku udeleženke Katje:
V šoli smo izvedeli, da bo pri nas potekal projekt Comenius. S prijateljico naju je projekt zelo zanimal, zato sva se prijavili. Zelo sva bili veseli, da sva bili izbrani. Kmalu je prišel 14. maj, čas odhoda. S kombijem smo odpotovali do Zagreba. V Zagrebu smo se vkrcali na letalo in se odpeljali do Istanbula. Za nekatere od nas je bilo to prvo potovanje z letalom, zato je bilo zame še posebno zanimivo. Kmalu smo prispeli do Istanbula. Ogledali smo si letališče Istanbul, ter se nato z letalom odpravili do Antalije. V Antalijo smo se pripeljali zelo pozno zvečer. Po nas je prišel avtobus v katerem so že čakali španski otroci. V avtobusu smo se spoznali s Španci ter se z njimi tudi zabavali. Hitro smo prispeli do Bucaka. Tam sem takoj spoznala svojo novo turško prijateljico in tudi ona je spoznala mene. Objela me je, ter me poljubila. Takšen pozdrav se mi je zdel zelo lep in takoj sem vedela, da bova postali dobri prijateljici. Ko smo prispeli v njeno hišo me je najprej pozdravila vsa družina in me povabila k večerji.
Večerja se mi je zdela zelo zanimiva, saj poteka popolnoma drugače kot pri nas v Sloveniji. Zanimiva se mi je zdela ta navada, da jedo na tleh in, da v vsako jed stiskajo veliko limone. Zanimivo pa se mi zdi tudi to, da iz džamije na vsakih par ur nekdo po zvočnikih moli in, da si nekateri ljudje pogrnejo odejo ter začnejo moliti. Po večerji sva se s Esro (ker je vedela, da je bilo za mano dolgo potovanje) odpravili k počitku. Naslednji dan smo si ogledali njihovo šolo. Pouk pri njih poteka drugače kot pri nas. Pouk se mi zdi zelo sproščen in otroci so se veliko igrali. Učenci Turške šole so nam pokazali, da so zelo veseli, da smo prišli. Punce so nas objemale, vsi so se želeli slikati z nami in tudi veliko smo se igrali z njimi. Učenci so nam pripravili prireditev, a je žal na koncu niso mogli izvesti, saj se je ravno v tistem času zgodila rudniška nesreča in iz spoštovanja do umrlih, niso smeli proslavljati naš prihod. A kljub temu so nam priredili par točk. Po obisku šole smo se odpravili na tržnico. Tam je bilo veliko ljudi in opazila sem, da je v Turčiji res veliko muslimanov, saj je bilo veliko žensk, ki so nosile ruto na glavi. Po obisku šole smo se odpravili v staro mesto. Ogledali smo si veliko ostankov , ki so nas malo spominjali na Grčijo ali Rim. Dan je zelo hitro minil in odpravili smo se nazaj k našim družinam. Pri moji družini je bilo tokrat zelo zanimivo. Pokazali so mi njihov inštrument hamdočamo, ter mi tudi zaigrali nanj.
V petek smo zgodaj vstali ter se odpravili na rafting. Po raftingu smo si odšli ogledati mesto Antalija. V Ataliji je zelo veliko turistov. Tam smo si lahko kupili tudi kakšen spominek. Kmalu po ogledu smo se vrnili nazaj k našim družinam. Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj ter se tako kot prejšnji dan odpeljali v Antalijo, šli smo plavati. Turška plaža mi je bila zelo všeč posebej zato, ker je bila peščena. Turki pa so nam pripravili tudi piknik. Z novimi prijatelji pa smo se veliko zabavali ob igranju z žogo in tudi frizbija. Piknik se mi je zdel zanimiv, saj je bila hrana malo drugačna kot v Sloveniji. Kmalu je nastopil večer in na žalost smo se morali odpraviti proti Bucaku. V Bucaku pa me je čakala Esrina družina, pokazali so mi tradicionalno turško poroko. Bila je popolnoma drugačna kot v Sloveniji, vsi so plesali zanimiv ples, veliko jih je samo sedelo in gledalo, edina pijača je bil čaj, katerega v Turčiji zelo pogosto pijejo. Naslednji dan sem se zbudila zelo žalostna, saj sem vedela, da bo to naš zadnji dan, ki ga bomo preživeli v Bucaku. Odpravili smo se v Burdur. Ogledali smo si mesto, nato pa se odpravili do muzeja s poškodovanimi kipi, a to ni bila edina zanimivost, ki smo si jo ogledali, saj je sledil ogled stare Burdurske hiše. V njej je bilo opaznih veliko različnih vzorcev. Po ogledu hiše smo se odpravili v vasico, v kateri pa ni bilo videti nobene podobne hiše prejšnji. Nič čudnega, saj smo obiskali Linsinio, šolo narave. Tam pridelujejo rožno vodo, katera pa je zelo draga, saj za samo en liter potrebujejo zelo veliko cvetov. Vasica pa je blizu prečudovitega jezera, ki pa na žalost počasi izginja. Lininia pa se poleg izdelovanja dragega parfuma zavzema tudi za jezero, saj želijo, da jezero ne bi več izginjalo. V Lisinii pa si lahko ogledaš veliko zanimivih vrst živali. Dan je spet hitro bežal proti koncu in ponovno smo se odpeljali do Bucaka. Za zadnji dan me je družina peljala ogled mesta. Ta večer pa sem skoraj postala prava Turkinja, saj me je Esra naučila veliko turških besed. A nisem se samo jaz učila drugega jezika, tudi Esra je želela znati povedati kaj po slovensko. Večer je bil res nepozaben. Napočilo je jutro, čas odhoda. Vsi smo bili zelo žalostni. Zelo težko smo se poslovili, a smo se morali. Vesela sem, da sem obiskala Turčijo, ker sem se veliko naučila, ter spoznavala nove kulture, najpomembneje pa je, da sem dobila novo prijateljico, s katero pa bova ostali za vedno povezani. To je bilo res nepozabno potovanje in zagotovo bi to potovanje še kdaj ponovila.
Katja Stražiščar, 8. a
