GROBELJSKI DREVORED
 

Grobeljski drevored je dragocen naravni spomenik. Posvojili smo ga v okviru projekta Dediščina v rokah mladih. Sestavljen je iz dveh delov, poimenovali smo ju starejši in mlajši drevored. Starejši drevored je bil del gradu Groblje. Slednji je v listinah prvič omenjen leta 1611, medtem ko prvi zapis o grobeljskem drevoredu najdemo v Franciscejskem katastru, leta 1825. Iz tega sklepamo, da so najstarejše lipe stare kar 200 let. Najdebelejša lipa ima obseg pet metrov, obseg večine preostalih pa meri od 1,5 do 4 metre. V starejšem grobeljskem drevoredu raste 141 dreves, prevladujejo lipe in lipovci. Ta drevored, ki je edini ohranjeni del parkovne zasnove ob nekdanji graščini Groblje, poteka v smeri V – Z. Poimenovali smo ga »most med občinama«, saj povezuje občini Mengeš in Domžale. Mlajši grobeljski drevored, ki raste pred Kulturnim domom Groblje, je bil kot spominski park zasajen v letu 1980, ob smrti predsednika SFRJ, maršala Josipa Broza Tita. Včasih je bil starejši drevored priljubljeno otroško igrišče, medtem ko je danes predvsem sprehajališče.


OS_Rodica_Grobeljski_drevored_

 

 

KOFUTNKOVA DOMAČIJA

V naselju Srednje Jarše stoji stara Kofutnikova domačija. Strokovnjaki iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine ocenjujejo, da je bila zgrajena pred letom 1600 in je torej stara več kot 400 let. Domačija je živa demonstracija načina gradnje kmečkih hiš, ki je bila tipična za tisto obdobje. Grajena je kot stegnjeni dom, v katerem sta stanovanjski in gospodarski del domačije pod eno streho. Stanovanjski del je zgrajen iz lesenih brun, hlev pa je bil okrog leta 1950 pozidan. Nadaljevanje gospodarskega dela je tako kot stanovanjski del – leseno. Stanovanjski del je sestavljen iz osrednjega prostora – hiše, v katerem so nekdaj obedovali, molili, opravljali ročna dela ter se greli ob krušni peči; veže, črne kuhinje in kamre. V hlevu so imeli govedo (konja, kakšno kravo in telička), preostali gospodarski del hiše pa so uporabljali za svinjak, kokošnjak ter shranjevanje listja in slame. Stavba je bila vse do leta 1938 krita s slamo. Dimljeni ostrešni tramovi (iz lesa, ki je bil posekan v prvi polovici 19. stoletja) so zaradi kakovosti še vedno izvrstno ohranjeni, največ zaslug za ohranitev domačije pa je imel Iniciativni odbor za zaščito domačije.

 

OS_Rodica_Kofutnikova_domacija_

 

 

MLINŠČICA

Umetni potok Mlinščica je speljan iz struge reke Kamniške Bistrice. Vije se prek Jarš in Rodice do Domžal. Zgrajen je bil pred več kot 300 leti, najstarejši zapisi segajo v leto 1674. Že samo ime pove, da je bila energija tekoče vode nekoč primarno usmerjena v mlinarstvo, na območju je bilo tudi več žag in pa perišč, ki so vsi služili lokalnemu prebivalstvu. Po drugi svetovni vojni je bila gostota mlinov ob potoku še vedno visoka, mlini so obratovali na vsakih 250 metrov. Nato so mlini počasi izginjali, a vsak nosi svojo zanimivo zgodbo, ki jim lahko prisluhnemo ob vodenem obisku Učne poti ob Mlinščici, kjer se izpostavi pet mlinov: Zalokarjev mlin, Osolinov mlin, Kraljev mlin, Slabičev mlin ter Trnavčev mlin. Nekaj mlinov obratuje še danes. Perišča pa so se v 60. letih prejšnjega stoletja zaradi razširitve pralnih strojev seveda  povsem poslovila. Ostajajo zgolj spomin, tako kot zgodbe iz tistih časov, ki so si jih perice izmenjevale med opravljanjem gospodinjskih del v potoku, ki je bil pred industrializacijo pomemben subjekt okolja v gospodarskem in širšem socialnem smislu.

 

OS_Rodica_Mlinscica_

(Skupno 154 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost