Življenje slamnikarjev Andreja Jančigaja in Matije Ravnikarja
Raziskovalna naloga s področja etnologije
Avtorici: Eva Zarja Hrovat (7. razred) in Ana Renko (9. razred), 2015/2016
Mentorici: Vilma Vrtačnik Merčun in Saša Klemenc
POVZETEK
V raziskovalni nalogi sva želeli ugotoviti življenjski zgodbi dveh slamnikarskih tovarnarjev: Andreja Jančigaja (1839–1915) in njegovega zeta Matije Ravnikarja (1884–1964). Najine ugotovitve slonijo na originalnih virih, ki jih večinoma hrani g. Matjaž Brojan, nekaj podatkov pa sva našli v župnijah v Mengšu in v Domžalah ter na domžalskem starem in novem pokopališču. O življenju slamnikarskega tovarnarja Andreja Jančigaja je zelo spoštljivo pisal že domžalski župnik Franc Bernik. Bil je uspešen tovarnar, najprej pri Kršmancu v Zgornjih Domžalah 8, kjer je nasledil očetovo slamnikarsko delavnico, od leta 1908 pa v Zgornjih Domžalah 107. Poleg tega je uvedel spremembe v izdelavo slamnikov, strojno šivanje slamnikov in iznašel novo svetilo na petrolej. Imel je tudi več uglednih družbenih funkcij, bil je podpredsednik Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva ter član načelstva Hranilnice in posojilnice v Domžalah. Andrej Jančigaj je bil oče štirih hčera. Z najmlajšo Katarino Jančigaj se je poročil tesar Matija Ravnikar, ki se je kmalu priučil slamnikarskemu delu. Vendar pa je moral že kmalu po poroki v prvo svetovno vojno, na rusko fronto, od koder se je zaradi bolezni vrnil konec leta 1917. V oktobru 1918, ko je bila epidemija španske gripe, sta njegovo življenje zaznamovali dve smrti: na porodu je umrla hčerka Frančiška, dan za njo pa še žena Katarina. Leto dni zatem se je poročil z Antonijo Škander, gostilničarko iz Ljubljane. V drugem zakonu so se mu rodili še trije otroci, od katerih je najmlajša hči kmalu umrla. Vsi družinski člani so pomagali v slamnikarski tovarni, delali pa so tudi na kmetiji. Že leta 1923 je razširil slamnikarsko delavnico, leta 1932 pa je začel graditi novo slamnikarsko tovarno. V času pred drugo svetovno vojno je bil največji domači slamnikar v Domžalah. V njegovi tovarni so izdelali do 105.000 slamnikov na leto. V tovarni je bilo zaposlenih nekaj več kot 20 delavcev. Bil je tudi cerkveni ključar, kar je bila častna funkcija v župniji. Po drugi svetovni vojni se je proizvodnja slamnikov močno zmanjšala, zato so pričeli izdelovati tudi čepice. Leta 1959 je zaradi nacionalizacije izgubil slamnikarsko tovarno in manjši poslovni objekt. Zadnja leta življenja je bil zagrenjen in je verjetno razmišljal o svoji nenavadni usodi.
